Piše: Špela Ramovš
Za sporočila je velikokrat rečeno, da morajo izpolnjevati dva pogoja: biti vključujoča in privlačna, da bi pritegnila poslušalca. Lažje rečeno, kot storjeno, ker gre za posplošitev. Kaj pa trditev, da mora biti v sporočilu vedno nekaj za poslušalca (WIIFM?). Tudi splošno, saj ne vemo, na kateri del naj se navežemo. Zopet nekateri drugi trdijo, da bomo pritegnili kupce z dobro ponudbo, ampak temu ni tako, če dobijo od prijatelja zelo slaba priporočila. Oziroma, ste vedeli, da kupec najverjetneje izbere srednjo ponudbo in ne najdražje ali najcenejše. Kako naj se potem znajdemo v vsakodnevni komunikaciji, da bomo videni in slišani?
Moč je v združitvi vseh teh vedenj v celoto, s ščepcem znanja psihologije in čisto preproste izbire pravega trenutka. Ob čemer mora sporočevalec vedeti, kaj želi sporočiti in to prilagoditi naslovniku sporočila in mediju, ki ga uporablja za komunikacijo.
Ko ocenimo, da je pravi čas, nagovorimo svojega poslušalca, ki ne sme biti obremenjen s svojimi skrbmi in v naglici. Ravno zato se recimo uporablja čas vožnje v avtomobilu, listanja revij ali sedenja na kavču, da podjetja komuniciramo svoje oglase. Če želite govoriti s prijateljem, zagotovite, da to ni čas, ko se mu mudi ujeti finalno nogometno tekmo na televiziji.
Ob pravem času je prva točka preloma sploh pritegniti delček pozornosti in zanimanja poslušalca za naše sporočilo. Lahko je to narejeno z dramatičnim vizualom ali glasom, ki sta glavna receptorja za večino ljudi. Tako ustvarimo zavedanje. Prva točka je lahko tudi dotik, vonj ali okus. Prav ste našteli, to je vseh pet čutil, s katerimi večina zaznava ta svet.
Če je naš namen nagovarjati široko javnost, se poslužujemo vida in sluha, pričemer imamo le 3 do 8 sekund časa – odvisno od medija. Ta čas pa se glede na vedno večje bombardiranje oglasnih sporočil tudi krči. Če želimo nagovoriti sodelavca, prijatelja ali partnerja pa je najbolje, da izberemo trenutek, ko ima ta več časa za nas, da lahko ustrezno podamo sporočilo.
Bolj ko bomo relevantni sogovornik za poslušalca, bolj zavzeto in zavestno bo sprejel naš nagovor. Saj veste, če vam nekdo s ceste priporoči ogled nogometne tekme lokalnega kluba, boste o tem razmišljali manj intenzivno ali sploh ne, kot če vam to priporoči najboljši prijatelj, za katerega veste, da je vsaj tako zagret oboževalec te igre kot vi.
Ko imamo pridobljene te pomembne sekunde, moramo najprej sporočiti najpomembnejše sporočilo, ki naredi vez med sporočevalcem in poslušalcem. In sicer iščemo stičišče naše in njegove vizije oziroma vrednot ali načel, kot že želite poimenovati deljeni višji cilj. Na primer: ”Veš, da imam tudi sam rad nogometne tekme, še posebej, ker povezujejo ljudi in ustvarjajo odlično energijo med navijanjem. Ko začutiš grmenje glasu celotne tribune, te kar zmrazi. Doživetje na samem igrišču je tako vzburljivo, bi šel kdaj z mano?”
Očitno si prijatelj želi družbe na nogometnem igrišču, vendar njegov sogovornik veliko raje v copatih in pižami gleda dogajanje s kavča. Le kako naj ga potem zvabi z njim, ker mu želi predstaviti še to drugo plat doživetja nogometa? Z deljenim navdušenjem nad nogometom lahko nadaljujeta pogovor. Sedaj je pomembno nagovarjanje ugovorov prijatelja, če gre za osebni pogovor, oziroma podajanje dodatnih informacij.
To se zgodi, ko je ustvarjen vsaj kanček želje po več na strani poslušalca – lahko je več informacij, izkušnji z izdelkom ali podjetjem ali celo kar takoj preizkušnjo ponujenega. Kar v končni točki privede do akcije poslušalca.
Do tega končnega rezultata ne vodi enostavna pot, saj imamo vsi svoje želje, preference, prepričanja in cone udobja. Kar veliko dodatnih vzpodbud bo morda potrebno, da si bosta prijatelja skupaj ogledala nogometno tekmo na tribuni, vendar je verjetnost za to doživetje veliko večja, ker si delita izhodišče: navdušenje nad vrsto igre in doživetjem ob spremljanju le-te, ter ker je sporočevalec za njega pomemben vir sporočila.
