Piše: Tjaša Tomšič
Že kar nekaj let nazaj, pa mogoče ni pomembno koliko, sem stala pred tri-člansko komisijo. Roke so se mi rahlo tresle in za mano je bila projekcija PowerPoint predstavitve. Ne spomnim se točno v kakšnem stilu je bila prezentacija, spomnim pa se, da je bila modra. Če sklepam po tem, da se kar dobro poznam, je bil stil prezentacija verjetno vsaj malo izven ustaljenih tirnic. To je bil začetek mojega zagovora magistrske naloge poslovne informatike.
Med tem zagovorom in zadnjim izpitom je preteklo 2 leti. Zakaj? Ker sem vmes že začela z delom v katerem sem neizmerno uživala, se učila in rastla. In ker sem imela to srečo, da je bila moja prva zaposlitev točno na delovnem mestu poslovnega informatika, sem seveda za magistrsko nalogo izbrala projekt na katerem sem delala že zadnji dve leti.
Bila sem vodja projekta, vodja področja v katero je projekt spadal in skrbnica stranke za katero smo projekt izvajali. Šlo je za zamenjavo informacijskega sistema v enem od večjih ljubljanskih wellness-ov. Obstoječi informacijski sistem je bil, s strani podjetja v katerem sem bila zaposlena, razvit posebej za stranko, z nešteto prilagojenimi funkcionalnostmi in povezan z vsaj 5 drugimi informacijski sistemi drugih proizvajalcev in skrbnikov. Ker je bil že zastarel, se je podjetje odločilo za zamenjavo z novejšim produktom, ki ga je bilo potrebno kar dobro prilagoditi in nadgraditi. Dnevno sem delala s sistemom in stranko in bi lahko rekla, da sem sistem poznala do potankosti.
Tako je bilo pisanje magistrskega dela zame zabavno. Tisti prvi del teorije sem nekako že spravila skupaj, praktični del pa je bil, kot pravijo »walk in the park«. Imela sem odlično mentorico, ki je razumela projekt, še bolj pa je razumela kaj si želim v svojem magistrskem delu povedati. Projekt zamenjave informacijskega sistema je namreč kompleksen projekt z ogromno deležniki in potrebnimi aktivnostmi, od katerih jih veliko ni vezanih na IT. Lahko bi rekla, da sem že takrat, čisto nezavedno, opisovala del upravljanja sprememb.
Pa se je vseeno na zagovoru zgodilo, kar se je zgodilo. V komisiji so sedeli trije člani. Moja mentorica, predsednik komisije in še en član komisije. Vsi priznani profesorji Ekonomske Fakultete v Ljubljani. Javno nastopanje mi nikoli ni bil problem, predstavitve mi gredo kar dobro od rok in tako je tudi ta predstavitev stekla gladko. Saj sem vendar poznala najglobje kotičke svojega dela.
Pa vpraša predsednik komisije prvo vprašanje, jaz odgovorim, vsi se zadovoljno nasmehnejo. Vpraša mentorica, situacija ista prejšnji. In nato vpraša tretji član ekipe: »Zakaj ste šli v prilagoditve in nadgradnje sistema? Zakaj ni Wellness pogledal kaj je na trgu in sistema kupil na trgu?« in še doda trditev: »Tak sistem sigurno že obstaja.«
Vprašanje me ni zmedlo, saj smo točno o tem razmišljali že pred projektom in se nato odločili za najbolj smiseln korak. Zakaj? Ker sistem, ki bi zadovoljil njihovim specifičnim željam in potrebam, takrat na trgu, ni obstajal.
Suvereno odgovorim in si mislim: »No pa smo zaključili.« Ni bilo tako. S tretjim članom komisije sva zašla v 10 minut dolgo pregovarjanje okoli nakupa na trgu ali prilagoditve sistema. Po pravici vam povem, da me je vmes že tako znerviral, da sem ga vprašala, če slučajno pozna kakšen tak sistem in mi ga lahko predlaga. Seveda ga ni poznal. Njegova teza je pač bila, da to bi pa že moralo obstajati na trgu.
Vneto debato je prekinil predsednik komisije. Tretjemu članu je razložil, da je moje delo spremljal tekom nastajanja, da pozna motive za odločitev in da je bila odločitev o zamenjavi edina možna.
S tem je bil moj zagovor zaključen. Tretji član komisije je predsednika poslušal in tudi slišal.
Takrat me je dogodek močno razjezil. V odgovoru sem mu postregla z vsemi dejstvi, ki sem jih imela na razpolago, pa še vedno ni bilo dovolj. Kaj bi lahko povedala še več, da bi odgovorila na njegovo vprašanje in sama, brez vmešavanja predsednika komisije, končala zagovor?
Po toliko letih, ko sedaj pišem o tem dogodku, mi je marsikaj bolj jasno. Ne pomeni, da se s situacijo strinjam, jo pa razumem.
Za tretjega člana komisije sem bila pač študentka, ki jo je, na zagovoru, želel spraviti malo v stres in preizkusiti njeno znanje. Hkrati je izhajal iz svojih, verjetno dokaj teoretičnih in splošnih znanj o tej temi, ki so mu velevala, da moj odgovor že ne more biti resničen. Iz pozicije moči študent – profesor je verjetno mislil, da me bo dobil na šibkem znanju ali luknji v nalogi. Ne glede na to, kako pravilen odgovor bi mu dala, šlo je za moje besede proti njegovemu mnenju.
V resnici, mojih argumentov sploh ni slišal. Zanj nisem bila dovolj kompetentna, da bi lahko mislila ali delala drugače, kot govori teorija. Šele, ko je moje besede potrdil njegov kolega, je tretji član komisije besede tudi slišal.
Kaj se lahko iz tega naučim? Ni pomembna samo vsebina sporočila. Pomembno je kdo sporočilo poda in komu. Pravo sporočilo ali odgovor, brez pravega pošiljatelja velikokrat ne doseže svojega namena.