PiÅ”e: TjaÅ”a TomÅ”iÄ
Že kar nekaj let nazaj, pa mogoÄe ni pomembno koliko, sem stala pred tri-Älansko komisijo. Roke so se mi rahlo tresle in za mano je bila projekcija PowerPoint predstavitve. Ne spomnim se toÄno v kakÅ”nem stilu je bila prezentacija, spomnim pa se, da je bila modra. Äe sklepam po tem, da se kar dobro poznam, je bil stil prezentacija verjetno vsaj malo izven ustaljenih tirnic. To je bil zaÄetek mojega zagovora magistrske naloge poslovne informatike.
Med tem zagovorom in zadnjim izpitom je preteklo 2 leti. Zakaj? Ker sem vmes že zaÄela z delom v katerem sem neizmerno uživala, se uÄila in rastla. In ker sem imela to sreÄo, da je bila moja prva zaposlitev toÄno na delovnem mestu poslovnega informatika, sem seveda za magistrsko nalogo izbrala projekt na katerem sem delala že zadnji dve leti.
Bila sem vodja projekta, vodja podroÄja v katero je projekt spadal in skrbnica stranke za katero smo projekt izvajali. Å lo je za zamenjavo informacijskega sistema v enem od veÄjih ljubljanskih wellness-ov. ObstojeÄi informacijski sistem je bil, s strani podjetja v katerem sem bila zaposlena, razvit posebej za stranko, z neÅ”teto prilagojenimi funkcionalnostmi in povezan z vsaj 5 drugimi informacijski sistemi drugih proizvajalcev in skrbnikov. Ker je bil že zastarel, se je podjetje odloÄilo za zamenjavo z novejÅ”im produktom, ki ga je bilo potrebno kar dobro prilagoditi in nadgraditi. Dnevno sem delala s sistemom in stranko in bi lahko rekla, da sem sistem poznala do potankosti.
Tako je bilo pisanje magistrskega dela zame zabavno. Tisti prvi del teorije sem nekako že spravila skupaj, praktiÄni del pa je bil, kot pravijo Ā»walk in the parkĀ«. Imela sem odliÄno mentorico, ki je razumela projekt, Å”e bolj pa je razumela kaj si želim v svojem magistrskem delu povedati. Projekt zamenjave informacijskega sistema je namreÄ kompleksen projekt z ogromno deležniki in potrebnimi aktivnostmi, od katerih jih veliko ni vezanih na IT. Lahko bi rekla, da sem že takrat, Äisto nezavedno, opisovala del upravljanja sprememb.
Pa se je vseeno na zagovoru zgodilo, kar se je zgodilo. V komisiji so sedeli trije Älani. Moja mentorica, predsednik komisije in Å”e en Älan komisije. Vsi priznani profesorji Ekonomske Fakultete v Ljubljani. Javno nastopanje mi nikoli ni bil problem, predstavitve mi gredo kar dobro od rok in tako je tudi ta predstavitev stekla gladko. Saj sem vendar poznala najglobje kotiÄke svojega dela.
Pa vpraÅ”a predsednik komisije prvo vpraÅ”anje, jaz odgovorim, vsi se zadovoljno nasmehnejo. VpraÅ”a mentorica, situacija ista prejÅ”nji. In nato vpraÅ”a tretji Älan ekipe: Ā»Zakaj ste Å”li v prilagoditve in nadgradnje sistema? Zakaj ni Wellness pogledal kaj je na trgu in sistema kupil na trgu?Ā« in Å”e doda trditev: Ā»Tak sistem sigurno že obstaja.Ā«
VpraÅ”anje me ni zmedlo, saj smo toÄno o tem razmiÅ”ljali že pred projektom in se nato odloÄili za najbolj smiseln korak. Zakaj? Ker sistem, ki bi zadovoljil njihovim specifiÄnim željam in potrebam, takrat na trgu, ni obstajal.
Suvereno odgovorim in si mislim: Ā»No pa smo zakljuÄili.Ā« Ni bilo tako. S tretjim Älanom komisije sva zaÅ”la v 10 minut dolgo pregovarjanje okoli nakupa na trgu ali prilagoditve sistema. Po pravici vam povem, da me je vmes že tako znerviral, da sem ga vpraÅ”ala, Äe sluÄajno pozna kakÅ”en tak sistem in mi ga lahko predlaga. Seveda ga ni poznal. Njegova teza je paÄ bila, da to bi pa že moralo obstajati na trgu.
Vneto debato je prekinil predsednik komisije. Tretjemu Älanu je razložil, da je moje delo spremljal tekom nastajanja, da pozna motive za odloÄitev in da je bila odloÄitev o zamenjavi edina možna.
S tem je bil moj zagovor zakljuÄen. Tretji Älan komisije je predsednika posluÅ”al in tudi sliÅ”al.
Takrat me je dogodek moÄno razjezil. V odgovoru sem mu postregla z vsemi dejstvi, ki sem jih imela na razpolago, pa Å”e vedno ni bilo dovolj. Kaj bi lahko povedala Å”e veÄ, da bi odgovorila na njegovo vpraÅ”anje in sama, brez vmeÅ”avanja predsednika komisije, konÄala zagovor?
Po toliko letih, ko sedaj piŔem o tem dogodku, mi je marsikaj bolj jasno. Ne pomeni, da se s situacijo strinjam, jo pa razumem.
Za tretjega Älana komisije sem bila paÄ Å”tudentka, ki jo je, na zagovoru, želel spraviti malo v stres in preizkusiti njeno znanje. Hkrati je izhajal iz svojih, verjetno dokaj teoretiÄnih in sploÅ”nih znanj o tej temi, ki so mu velevala, da moj odgovor že ne more biti resniÄen. Iz pozicije moÄi Å”tudent ā profesor je verjetno mislil, da me bo dobil na Å”ibkem znanju ali luknji v nalogi. Ne glede na to, kako pravilen odgovor bi mu dala, Å”lo je za moje besede proti njegovemu mnenju.
V resnici, mojih argumentov sploh ni sliÅ”al. Zanj nisem bila dovolj kompetentna, da bi lahko mislila ali delala drugaÄe, kot govori teorija. Å ele, ko je moje besede potrdil njegov kolega, je tretji Älan komisije besede tudi sliÅ”al.
Kaj se lahko iz tega nauÄim? Ni pomembna samo vsebina sporoÄila. Pomembno je kdo sporoÄilo poda in komu. Pravo sporoÄilo ali odgovor, brez pravega poÅ”iljatelja velikokrat ne doseže svojega namena.